Jota z mesom

Mesec je na polovici, položnice so se zbrale, treba jih bo plačati, od pokojnine pa tudi ni več ostala polovica, torej bo treba stiskati pas. Grem torej v trgovino, kupim fižol, krompir, čebulo in zelje, dobro poznani prodajalki pa razlagam, kako zelo sem si zaželel jote. Seveda sem si jo zaželel, ko pa za kaj boljšega ne bo denarja.

Odločim se podpreti domačega kmeta, zato želim izbrati domače proizvode. Ogledujem si krompir, izberem pakiranje, ki mi je bilo po izgledu nekako najbolj “domače”, prebrati deklaracije pa brez očal itak ne morem. Saj veste: takrat, ko očala najbolj potrebujete, so nekje doma, založene tako, da jih še sam komaj najdeš. Nadaljujem do zelja, a glej ga vraga, ni navadnega pakiranja v lončku, ampak v polivinilasti vrečki. Ker je na dokaj veliko napisano da je to 500g, vzamem dva, saj veste, ko je kriza, je pač treba bolj ljubiti zelje, kot meso. Vzamem še čebulo, ki je po videzu nekako najbolj spominjala na to, da je svojo mladost preživela nekje v okolici Ptuja. Odpravim se domov in začnem udejanjati svojo “mojstrovino”, ki naj bi se ji reklo jota. Najdem celo očala in tokrat z zanimanjem pogledam, koga sem danes podprl z delom svoje trdo zaslužene pokojnine. Pa vidim: