To vprašanje se posameznik malo krat vpraša, ker ne vidi smisla ali nima časa, da bi se ukvarjal s takšnimi malenkostmi.

Ja res je, dan danes nam trgovine ponujajo vsega v izobilju, turbokapitalizem zahteva rast gospodarstva, čim bolj odprte trge in čim večjo masovno proizvodnjo dobrin za čim večji dobiček.

Če predstaviš ponudbo in s pravimi prijemi ustvariš povpraševanje, se ponudba poveča in posledično se poveča tudi prodaja.

Pri tem velikem kolesu korporacij in ponudbe podprte z marketingom, vcepljanjem potrebe in potem povpraševanja, se ne ukvarja s posledicami in pomanjkanjem resursov in moralo, ki ga prinaša takšen način, pač pa z dobičkom, ki ga ustvari.

Razviti svet nam hrano ponudi kot možnost izbire in ne kot osnovno dobrino, zato se velikokrat ne zavedamo, da izdelka ali hrane ne kupimo zaradi osnovne potrebe, pač pa zaradi tega, ker smo si to zaželeli. Osnovna človeška posledica tega je prenajedanje in debelost prebivalstva, reakcija trga pa še bolj masovna proizvodnja hrane za zadovoljitev naših potreb.

Če hrano vidimo kot izdelek ne razmišljamo o očeh živali, ki je bila ubita in o njenem trpljenju, ki ga je prestajala skozi življenje, razmerah v katerih živela, o otrocih, ki so ji bili odvzeti, … da je nastal ta obrok pač pa produktu, ki na koncu konča v naših naši prebavi oz. potrošnem materialu, ki sovpada z dogodkom ali običajem (veselica, oktober fest, burger fest, …).
Namen sistema je torej dosežen, hrana je izdelek in masovna proizvodnja ter potrata hrane se nadaljuje.

Se kdaj vprašamo koliko hrane se zavrže? Kupci za svoj denar želimo sveže “izdelke”, trgovine, restavracije, zato zaradi protokolov, ki preveč poudarjajo videz “pretečeno” hrano zavržejo in na “police” postavijo novo. Na globalni ravni se tako zavrže ena tretjina vse hrane, pri čem se v razvitih državah proizvede 900 kg hrane na človeka, kar je skoraj enkrat več kot se proizvede hrane na človeka v najrevnejših regijah.

Če bi vso hrano enakomerno porazdelili na svetu nebi bilo lačnih ali v pomanjkanju. Npr. samo v Evropi bi lahko z zavrženo hrano nahranili 200 milijonov ljudi, z zavrženo hrano v Latinski Ameriki pa 300 milijonov ljudi.

Izgube hrane in odpadki prav tako pomeni veliko porabo virov, vključno z vodo, zemljo, energijo, delovno silo in kapitalom ter brezpogojno proizvodnjo emisij toplogrednih plinov.

Tako na eni strani npr. porabljamo ogromno količino vode za masovno in nepotrebno pridelavo hrane, na drugi strani pa v revnejših regijah nimajo dostopa do čiste pitne vode, ki je za človeško življenje nujno potrebna.

Upamo lahko, da se bo v več naredilo na ozaveščenosti glede pomena hrane za človeka in empatiji do sveta v katerem živimo. Sistema ne bomo izkoreninili, lahko pa izboljšamo svojo kakovost življenja s preverjeno ponudbo in podpiranjem lokalnega. Tako kmet nebo rabil pridelane dobrine prodajati pod ceno in se boriti za preživetje, zaradi tega ker mu uvožena hrana vprašljive kakovosti in razreda predstavljala konkurenco.

O komentarjev

Objavi komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

PIŠITE NAM

Napišite vaše mnenje, komentar ali vprašanje glede spletne strani in odpisali vam bomo v najkajšem možnem času.

Sending

Za domače.si © 2019

ali

Prijavite se z vašimi podatki

ali    

Ste pozabili geslo?

ali

Create Account