Cene živil se v svetovnem merilu večajo. Koruza se je podražila za okoli 40%, ječmen za 20% pšenica za 30%, cene olj so se dvignile za 100%, kar povzroča višjo odkupno ceno tudi za 50%.
Prav tako so se povečali dobavni roki embalaže zaradi Covid-a.
Posledično bi se naj jeseni dvignile cene živil za 5%.
In kako bomo na to reagirali potrošniki?
Bomo se naučili jemati pri lokalnih ponudnikih in jih tako tudi podpreti?
Bomo se zazrli v prihodnost z zavedanjem, da bo lokalna samooskrba vedno bolj pomembna in da se ne bomo morali večno zanašati na polne police v trgovinah in prenapihnjene cene zaradi procesa pridobivanja živil (pridelave, transporta, …) od proizvajalca in potrošnika za surovine, ki jih lahko pridelamo in pridobimo v bližnji okolici?
Kot omenjeno že v prejšnjih prispevkih in iz realnih izkušenj v prvem valu Covida (ko smo se iz različnih vzrokov tistega časa zagledali tudi v prazne police) dejstvo, da se bomo morali vedno bolj zanašati na samooskrbo oziroma proizvajalce v naši bližnji okolici ni tako nesmiselno.
Hkrati je tudi dejstvo, da se surovine in živila v veliki večini primerov ne morejo primerjati z lokalno ponudbo.
In še morda dejstvo, ki se je eni bolj zavedamo in drugi malo manj manj, da se svet okoli nas nepredstavljivo hitro spreminja, zato na Za domače toplo pozivamo – poskušajmo biti pripravljeni na to.
