Pred nekaj leti so se v Sloveniji pojavili mlekomati, a se menda niso ravno uspešno prijeli. Človek bi pričakoval, da jih bo vedno več, a je stvar nekako zastala. Kaj je temu vzrok, ne vem, verjetno pa je jih je kar več. Eden je sama investicija v napravo, drugo je obvezno in redno vzdrževanje in čiščenje, tretje je birokracija in inšpekcija, četrto pa vandalizem. Škoda. Marsikdo bi raje kupil pravo, domače, surovo polnomastno mleko kot v trgovini, kjer je tako zelo posneto, da si včasih že kar ne zasluži tega imena.
Tudi drugi pridelki, ki jih najdemo na policah trgovin so vprašljive kvalitete. Polni so pesticidov in umetnih gnojil, kar za potrošnika gotovo ni dobro, raka pa je vsak dan več. Pred dobrega pol stoletja, ko kmetje še niso uporabljali toliko zaščitnih sredstev in umetnih gnojil, je bilo le zelo poredko slišati, da je kdo zbolel in dobil raka. Danes je že kar nekako normalno, da ga imaš, če ne “zgoraj”, pa “spodaj”. Če naj bi bila hrana zdravilo, je povsem jasno od kje toliko bolezni. A pridelovalci so v tak način pridelovanja nekako “prisiljeni. Na eni strani jih stiskajo z vhodnimi cenami, na drugi pa z odkupnimi, človek pa se mora tam nekje vmes znajti, kakor ve in zna.

Potrošnik bi veliko raje kupil kmetijske pridelke od slovenskega kmeta, ki bi seveda moral pridelovati brez odvečne kemije. Pa bo nekdo pomislil, da bi to bilo bistveno dražje. Ni res. Pridelovalci bi morali izločiti posrednike in trgovce, ki hočejo na kilogramu krompirja zaslužiti toliko kot kmet, ki ga je pridelal. Morali bi se organizirati in po vseh slovenskih mestih pridobiti nek prostor, kjer bi vsak dan prodajali svoje sezonske pridelke. Seveda bo nekdo takoj pripomnil, da se pač ne splača in nima časa cel dan stati nekje na tržnici. Se čisto strinjam, toda če bi se sporazumeli, da bi bila taka tržnica dejavna recimo samo dve uri na dan, na primer od 8.00 do 10.00, bi zadeva nedvomno zaživela. Kmet bi do takrat že končal opravila v hlevu, pa tudi na tržnico bi lahko prišel vsak, ki si to želi, ali pa bi zanj nakupil član družine ali sosed. Tako bi kmetje lahko sproti prodali svoje pridelke, potrošniki pa dobivali vedno svežo, domačo hrano.
Pred nekaj dnevi sem v blagovnici kupil dva kilograma čebule. Cena: 1,29 €. Poreklo: Nizozemska. Če bi ves iztržek dali samo za prevoz in trgovsko maržo, bi bilo premalo. Kje pa je delo kmeta? V državni subvenciji seveda. In, če se nizozemskemu kmetu splača čebulo pridelati, če se prevozniku splača to isto čebulo pripeljati v Slovenijo in blagovnici prodati ter pri tem zaslužiti, ne vidim razloga, zakaj ne bi mogel slovenski kmet pripeljati svojih pridelkov na tržnico nekaj kilometrov, in sam pokasirati maloprodajno ceno.

Naj omenim samo še paradižnik iz uvoza, ki je pridelan v plastenkah, na nekih spužvah, ko ni videl ne sonca, ne zemlje. Pobran je bil še na pol zelen, da bi zdržal prevoz in nekaj dni na policah trgovin. Tak paradižnik nima ne vonja, ne okusa, je pa poln vode in strupov. Mi to kupujemo in jemo, v klinični center v Ljubljano pa gremo spraševat samo katerega raka imamo in nič več, ali ga sploh imamo. Zamislimo se kaj vnašamo v svoj organizem, podprimo slovenske pridelovalce, kmetje naj pa tudi malo razmislijo, kako priti direktno do kupca, brez posredovanja veletrgovcev. Na koncu samo še eno vprašanje:
Ali mislite, da so nas sprejeli v EU zato, ker nas imajo radi? Niti slučajno ne. Trudili so se nas čim prej sprejeti zato, da so dobili tržišče, od katerega dobro živijo in enako je z vsemi ostalimi državami. Organizirajmo se in postanimo čim bolj samozadostni v oskrbi s hrano, imejmo radi sebe in slovenskega kmeta, saj patriotizem ni greh, temveč vrednota. Sicer pa: tudi Bog je menda najprej sebi brado ustvaril.

Poišči ponudnike v bližini >>

O komentarjev

Objavi komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

PIŠITE NAM

Napišite vaše mnenje, komentar ali vprašanje glede spletne strani in odpisali vam bomo v najkajšem možnem času.

Sending

Za domače.si © 2019

ali

Prijavite se z vašimi podatki

ali    

Ste pozabili geslo?

ali

Create Account